Dialektološka problematika

Gre za narečja v stiku (obmejna narečja) z neslovanskimi jeziki ali hrvaščino ter za slovenska narečja v zamejstvu v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Predvidevamo, da so slovenska obmejna narečja v glasovju, oblikah in skladnji ostala zvesta slovenskemu jezikovnemu razvoju, leksikalno prevzemanje pa je značilno tudi za druge jezike. Narečna socialna zvrst slovenščine je vraščena v narodnostno ozaveščenem zamejstvu, zato v Italiji in na Madžarskem izhajajo časopisi večinoma v narečju okolja (Novi Matajur v Čedadu in Porabje v Monoštru, pa tudi leposlovje, zlasti v Porabju, kjer narečna besedila prestavljajo tudi v slovenski knjižni jezik). Utrjuje se zavest, da je njihova materinščina narečna slovenščina, knjižni jezik pa se učijo v šolah. Proučila se bodo področja in obseg zamenjave knjižnega jezika z narečnim, zlasti v leposlovju, gledališču, filmu in glasbi. Predvidevamo, da so prekmurski pisatelji ustvarili naddialektalno knjižno tvorbo, ki ostaja zvesta narečnemu glasoslovju in oblikoslovju, v leksiki, skladenjski zgradbi in v členitvi po aktualnosti pa se približuje slovenskemu knjižnemu jeziku.

S komparativnim preučevanjem mikrotoponimov v zamejstvu se bo ugotavljal delež slovenske ohranjene leksike. Z usmerjenimi besedoslovnimi raziskavami narečne strokovne terminologije v severovzhodnih slovenskih narečjih (lesarstvo, gradbeništvo, lončarstvo, tkalstvo, čevljarstvo, botanika, poljedelstvo) se bo sistematično inventariziralo narečno leksikalno gradivo. Stik z madžarskim jezikom za prekmursko narečje ni bil tako usoden kot nemščina. Do jezikovne asimilacije ni prišlo, madžarščina je prevzela veliko prekmurskih besednih vplivov, nekoliko večji sprejem madžarizmov je opazen šele v začetku 19. stoletja, ko se je začelo oblikovati strokovno izrazje predvsem političnega in vojaškega življenja.